Včasih nam uspe enostavno situacijo zakomplicirati, iz dobrega dneva narediti slab dan in uspešen teden spremeniti v takšnega za v pozabo. Včasih se vprašam, kako za vraga mi je to uspelo? Večkrat bi se moral vprašati, zakaj?
Robert Waldinger, psihiater in vodja 75 let trajajoče harvardske raziskave o razvoju odraslih, je iz podatkov raziskave potegnil zaključke, kaj ustvarja dobro življenje: srečne in zdrave nas ohranjajo dobri odnosi. Vemo, da je zanje ključna prava komunikacija.
Če želimo biti slišani, moramo povedati, predstaviti, komunicirati. Kako naj sosed ve, da njegova glasba v poznih večernih urah moti moj spanec, če mu tega še nisem sporočil? Kako naj kuhar ve, da so njegove juhe zame preslane, če mu tega nikoli ne povem? Kako naj sodelavka ve, da neke naloge ne bom uspel dokončati sam, če se o tem ne dogovoriva pravočasno?
Potem se bom jezil na soseda, kuharja in sodelavko. Jezil se bom tudi nase in še na vse naokrog. Vsako enostavno situacijo bom zakompliciral, dober dan naredil slab, uspešen teden pa spremenil v takšnega za v pozabo. Če ne povem, ne more vedeti.
Če pa bom sosedu poslal lepo sporočilo, da je njegova (sicer super) glasba tokrat malce preglasna, kuharju razložil, da cenim njegovo znanje in poznavanje začimb, ki so pa za moj okus malce preveč izražene, in sodelavki pravočasno pojasnil, da se neke naloge ne morem lotiti sam, mi bo lažje. Ne bom se jezil nase, nate in na vse. Dobro bom spal, dobro bom jedel in dobro bom delal. Pravijo, da je način, kako povemo, včasih še pomembnejši od tega, kaj povemo. Pri tem pa poslušajmo, da bi razumeli, ne samo odgovorili.
»Dobro življenje je zgrajeno z dobrimi odnosi,« poudarja Waldinger. Velja tudi za posel. Začnimo pri tem, da povemo. Jasno in glasno.
Matjaž Kljajić je novinar v podjetju Mediade. Prispevek je bil objavljen v e-reviji ŠIK. 